Začetek organiziranega dela godbe na pihala v Radečah sodi v leto 1910. Nekateri podatki dokazujejo, da je že okrog leta 1906 obstajala skupina godbenikov, ki je občasno nastopala, imela pa je samo podeželski značaj. V letu 1910 je na pobudo uglednega učitelja Leopolda Potrebina in župnika Hierša iz Radeč pl. vitez Gutmanstahl kupil 12 glasbil in jih podaril cerkvi. Župnik Hierš je pričel zbirati mlade fante in jih začel poučevati glasbe. Začetno delo je nadaljeval organist Franc Horvat. Po začetku I. sv. vojne 1914 leta je godba prenehala z delom. Skoraj vsi godbeniki so bili vpoklicani pod orožje, glasbila pa so bila shranjena v radeškem župnišču. V letu 1919 je pričel godbo na novo organizirati Franc Volarič iz Brunške gore. Vsi preživeli godbeniki so se takoj vključili v godbo, prazna mesta pa so zasedli mlajši fantje, katere je kapelnik Volarič intenzivno poučeval v igranju, tako da je godba že 19.3.1921 prvič po vojni javno nastopila. Tako kot pred vojno, je tudi po vojni godba delovala pod okriljem Kulturno-prosvetnega društva »Kmetska knjižnica«. Leta 1923 je mesto kapelnika prevzel Anton Vodenau. Število godbenikov se je iz leta v leto večalo, zato so leta 1926 s posojilom Okrajne posojilnice v Radečah nabavili 20 novih glasbil. 
RADEŠKA GODBA V LETU 1928 Župan: Anton Pogačnik, odbornika: Anton Sotlar, Janko Simončič, kapelnik: Anton Vodenau; godbeniki: Jože Rozman, Marcel Podlesnik, Janko Strniša, Anton Titovšek, Ivan Krohne, Alojz Kovačič, Slavko Koren, Franc Zagorc, Anton Pražen, Jožef Kavšek, Vinko Kavšek, Albin Verbič, Ivan Bajs, Lojze Ključevšek, Ivan Mrežar, Anton Rossi, Karl Strniša, Jože Peternel, Rudi Brilej, Franc Kržan.
Leta 1926 je prišlo do hudega spora med odborom »Kmetske knjižnice« in godbo, ki je dejansko obstajal vse od ustanovitve godbe. Odbor »Kmetske knjižnice« je namreč vztrajal, da se godba preimenuje v »orlovsko godbo«, na kar pa godbeniki niso hoteli pristati. Položaj se je še poslabšal s prihodom kaplana Jožeta Rota v Radeče. Kaplan je imel slab odnos do godbenikov, predvsem pa je hotel doseči nadzor nad delom in življenjem godbe. Zaradi odpora godbenikov, jim je s pomočjo sodišča leta 1930 pobral uniforme in glasbila. Godbeniki so začeli snovati novo, samostojno glasbeno društvo »Savski val«, zopet pod vodstvom kapelnika Volariča, kar jim je leta 1930 tudi uspelo. Leta 1931 na čelo godbe stopi kapelnik Albert Zupanc, ki je vodil strokovno delo v godbi vse do leta 1936, ko godbo zopet prevzame kapelnik Volarič.
Savski val leta 1932 Kapelnik: Albert Zupanc; godbeniki: Ivan Jazbec, Karl Strniša, Franc Hriberšek, Franc Rossi, Marcel Podlesnik, Anton Titovšek, Jože Medved, Anton Vodenau, Ivan Bajs, Rudi Brilej, Ivan Pohar, Franc Lipec, Franc Peternel, Janez Pinoza, Matija Kozorog, Jože Jakopič, Jože Majhenc, Ferdo Laznik, Mirko Kozorog, Ivan Krohne, Polde Debelak, Herman Arman, Albin Jazbec, Vinko Verbič, Lojze Kovačič.
Godbeniki v tem času niso imeli stalnega prostora za vaje, zato so na pobudo godbenika Antona Pražna v maju leta 1937 pričeli z izgradnjo godbenega doma v središču Radeč, katerega so otvorili junija 1938 leta. Aktivnost godbe je v času II. svetovne vojne zamrla. Godbeniki so bili po večini izseljeni. Tisti, ki so ostali doma, so se trudili, da bi kar najbolj uspešno očuvali glasbila in notne arhive. Takoj po osvoboditvi leta 1945 so godbeniki pod taktirko Antona Vodenaua uspešno nadaljevali delo, vendar v svojem Godbenem domu šele februarja 1946. Godba se je v tem obdobju soočila s pomanjkanjem godbenikov, zato so začeli izobraževati podmladek.
V letu 1948 po enoletnem dirigiranju Alberta Zupanca (1947-1948) taktirko zopet prevzame Franc Volarič. Na izrednem občnem zboru so izvolili novo vodstvo in sprejeli sklep o vključitvi glasbenega društva »Savski val« v organizacijo Kulturno umetniških društev SKUD Ivan Cankar, ki je v tem času delovalo v Radečah. Strokovno vodstvo je po letu 1951 ponovno prevzel Albert Zupanc, vodstvo društva pa se je ubadalo s pridobitvijo novih uniform in adaptacijo glasbenega doma. Godba je v tem času veliko nastopala, saj je bila poznana kot množičen in kvaliteten kolektiv.
Radeška godba leta 1952 V sredini spredaj kapelnik Franc Volarič, predsednik mestne občine Ferči Miler in predsednik godbe Ivan Zahrastnik. Godbeniki: Lojze Kovačič, Anton Pražen, jože Medved, Ivan Bevk, Mirko Cot, Dolfi Vodišek, Miha Peternel, Lado Cot, Vinko Kavšek, Jože Kavšek, Jože Kurent, Polde Debelak, Ivan Jazbec, Franc Hriberšek, Karl Rozman, Rudi Rozman, Anton Plazar, Karl Plevel, Ivan Krohne, Štefan Kovačič, Marjan Cot, Mirko Kozorog, Rudi Glavač, Franci Lipec in Janko Kovačič.
Poleg močne podpore mestne občine se je vse bolj čutila tudi materialna pomoč delovnega kolektiva Papirnice ter ostalih radeških podjetij. V letih 1954-1956 je dolžnost kapelnika ponovno prevzel Franc Volarič, v letih 1956-1958 pa je bil za kapelnika izbran Bogomir Hrovatič. Strokovno vodenje godbe med letoma 1958-1963 zopet prevzame Franc Volarič. Kljub uspehom se je pojavljalo vprašanje materialne preskrbe za daljšo bodočnost. Zato leta 1959 Tovarna papirja Radeče prevzame pokroviteljstvo, godba se preimenuje v Sindikalno godbo Tovarne papirja Radeče. Leta 1963 je strokovno vodstvo godbe ponovno prevzel Albert Zupanc, ki je svojo dolžnost opravljal do leta 1969, ko dirigentsko palico prevzame Jože Rus iz Hrastnika, s pomočjo katerega je godba strokovno napredovala in tudi ogromno nastopala v Radečah kakor tudi drugod po Jugoslaviji. V letu 1978 je orkester proslavil svojo 65 – letnico in se preimenoval v Pihalni orkester radeških papirničarjev – PORP. V okviru praznovanja je orkester razvil tudi svoj prapor.
Pihalni orkester leta 1977
Orkester je bil iz leta v leto bolj uspešen in napreden. To dokazuje ustanovitev mažoretne in bobnarske skupine v letu 1983. Obe skupini sta pomenili prodor mnogih mladih ljudi v vrste PORP. Z njihovo vključitvijo se je število članov PORP povzpelo preko 70. V tem času se prične poglobljeno sodelovanje z Glasbeno šolo Radeče. V juniju 1988 se je orkester udeležil tekmovanja III. skupine orkestrov v Žalcu in dosegel zlato plaketo v koncertnem in figurativnem programu. Naslednje leto, 1989, je orkester v Radečah na tekmovanju II. skupine orkestrov potrdil uspeh, saj je zopet dosegel zlato plaketo v koncertnem in figurativnem programu. Maja 1990 se je orkester znova preizkusil v tekmovanju, in sicer v Portorožu v I. skupini orkestrov, kjer je v koncertnem programu dosegel srebrno plaketo, v figurativnem programu pa zlato plaketo. Na vse tri zavidljive nagrade so zelo ponosni, saj so plod trdega dela in odrekanja vsakega godbenika.
Po letu 1990 so se v orkestru začele težave predvsem finančne narave, tudi članstvo je pričelo počasi upadati. Dotoka mladih iz glasbene šole je bilo vse manj. Bobnarska skupina v tem času zaradi težav pri strokovnem vodenju preneha z delovanjem. Navkljub vsemu je orkester veliko nastopal in uspel prebroditi vse težave, predvsem z družabnostjo med člani orkestra in uspešnim vodenjem orkestra. Gradnja HC Vrhovo v letu 1991 je povzročila korenite spremembe radeškega mestnega jedra, v letu 1992 je bila predvidena tudi rušitev godbenega doma. Zagotoviti je bilo potrebno nove prostore za delo orkestra in njegovih skupin. V ta namen se je pod okriljem Tovarne papirja Radeče obnovil in priredil dom TVD Partizan, tako da se je spomladi 1992 PORP z mažoretno skupino v paradni povorki preselil iz starega v novi Godbeni dom, kjer so leta 1997 v vadbeni dvorani nastali posnetki za svojo prvo kaseto z naslovom S pesmijo našo.
Pihalni orkester radeških papirničarjev leta 1992 Dirigent Jože Rus, predsednik Franci Klanšek, praporščak Rudi Špringer; godbeniki: Primož Grahek, Aleksej Kranjec, Simon Mekše, Zoran Mekše, Robert Zorec, Melita Zorec, Nikolaj Zorec, Franjo Čikvar, Ivo Kašič, Milan Kenda, Aleš Breznikar, Dejan Počivalšek, Miroslav Brus, Mitja Brus, Franci Bec, Uroš Lukič, Marko Lukič, Tomaž Kmetič, Suzana Rozman, Simona Kačič, Barbara Kajič, Nuša Majhenc, Matej Nograšek, Tomaž Nograšek, Edi Koritnik, Franci Planinc, Marko Kravogel, Matjaž Kosem, Urban Hudoklin, Roman Plazar, Boštjan Lazar, Damijan Rus, Peter Blaj, Rudi Ribič, Jože Medved, Rudi Jevševar, Franc Peternel, Leon Žibert, Franci Žnidaršič, Silvo Sotlar, Marko Krajšek, Marjan Krohne, Jure Šlogar, Miha Peternel, Drago Bregar, Ivan Titovšek, Adolf Šebat, Andraž Ivšek, Ludvik Blaj, Borut Blaj in Herman Krčovnik.
Leta 2000 mažorete ustanovijo svoje društvo Mažorete RAP Radeče, dirigent orkestra postane akademski glasbenik Tomaž Kmetič, ki svoje delo opravlja do leta 2002. Na izrednem občnem zboru 2002 godbeniki potrdijo novi upravni odbor in novega dirigenta akademskega glasbenika Boštjana Župevca, ki z oktobrom 2002 prevzame strokovno vodenje orkestra. S skrbno izbranim programom ter veliko vnemo in trudom so v letu dni uspeli izdati svojo prvo zgoščenko ob 90. obletnici orkestra z naslovom 1913 - PORP - 2003, katera je bila posneta v živo na božično novoletnem koncertu 2002, delno pa tudi v vadbeni dvorani Glasbenega doma.
Pihalni orkester radeških papirničarjev leta 2003 Spredaj v sredini dirigent Boštjan Župevc; godbeniki: Kristjan Erman, Milan Kenda, Nikola Podlesnik, Janez Bregar, Robert Zorec, Matic Titovšek, Franci Bec, Dejan Počivalšek, Suzana Rozman, Tonika Titovšek, Blanka Mrežar, Klavdija Feguš, Ines Martinšek, Adriana Plevel, Sergej Sumrak, Grosek Aleš, Matjaž Kosem, Jan Kovačič, Roman Plazar, Drago Bregar, Urban Zelič, Franci Kosem, Adolf Šebat, Rudi Jevševar, Franci Žnidaršič, Danilo Roter, Rudi Ribič, Marjan Krohne, Rok Glavan, Lucijan Rop, Silvo Sotlar, Miha Peternel, Sumrak Bojan, Sebastijan Snoj, Borut Blaj, Ivo Kašič in Rok Kramžar.
Sezona 2003-2004 je bila za orkester prelomna saj so se po dolgem času zopet prijavili na državno tekmovanje godb, kjer so maja 2004 v Železnikih prejeli zlato plaketo s posebno pohvalo, na katero so zelo ponosni.
Pihalni orkester radeških papirničarjev leta 2004 na tekmovanju v Železnikih
Ponosni so tudi na prejeto priznanje – srebrnik Občine Radeče, ki so ga prejeli za izvedene kulturne aktivnosti v občini ter za zavidljiv dosežek na letošnjem tekmovanju.
Poleg izdaje zgoščenke so bili godbeniki v zadnjem letu zelo aktivni, saj so veliko nastopali po Sloveniji in na Hrvaškem.
2003 © Pihalni orkester radeških papirničarjev |
